Svetovni dan lutk 2026

Cenjeno občinstvo, drage ustvarjalke in ustvarjalci lutkovnega gledališča!

Lutkarstvo je ena najstarejših in najglobljih oblik človeškega izraza, ki izvira iz duhovnih in mitoloških korenin. Že predtisočletji je človek risal podobe ljudi, živali in bitij na stene jam in ustvarjal njihove sence, ki so oživele ob ognju. Sence niso bile le igra svetlobe, temveč most med vidnim in nevidnim, način povezave s predniki in silami, ki presegajo človeka. Arheološke najdbe lutk v starodavnih civilizacijah ter antropološke raziskave potrjujejo njihov starodavni in univerzalni značaj. Lutke so prisotne v vseh delih sveta, kar kaže, da so ena temeljnih oblik človeškega izraza.

V svojem izvoru so lutke delovale kot posredniki med človekom ter svetom bogov, prednikov in naravnih sil, kar še danes prepoznamo v tradiciji Bambarov iz Malija. Avtor letošnje poslanice, Yaya Coulibaly, v svojem delu prepleta sodobni izraz z večstoletno bambarsko tradicijo, kjer lutko razumejo kot glas prednikov oz. »najbolj suveren izraz človekove duše«, razumljeno kot utelešenje prvotne ustvarjalne sile. Po legendi je duh prvega vulkana na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo in lutko, ki je rodila rastline, živali in ljudi ter tako postala simbol začetka vsega živega.

Lutki je od nekdaj lastno, da v neživem prebudi življenje in v vidnem razkrije nevidno, s čimer človeku nastavlja ogledalo. Ko jo vodi animator, postane metafora človeka, razpetega med notranjimi silami, družbenimi okvirji in ideologijami, a hkrati soustvarjalca svojega sveta. Spominja nas, da niti niso le tisto, kar nas vodi, ampak tudi moč, ki jo lahko vzamemo v svoje roke.

Na to nas spominja tudi razmislek sodobnega gledališkega ustvarjalca Tina Grabnarja, ki gledališče razume kot prostor oblikovanja človeka. Kot otrok je v njem odkrival čustva, empatijo in domišljijo, danes pa v njem išče odgovore na kompleksnost sveta. Kot ustvarjalec poudarja, da gledališče ne odraža le resničnosti, temveč jo lahko tudi preoblikuje, razpira perspektive in soustvarja drugačne možnosti prihodnosti.

Lutkovno gledališče nas torej uči, da smo tako kot lutke soustvarjalci sveta, ki z zavestjo, domišljijo in odgovornostjo lahko soustvarjamo svojo prihodnost.

Čudovito praznovanje lutkovne umetnosti vam želim!

Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime

____

Praznovanje svetlobe življenja/Hijenine sanje
Yaya Coulibaly
Predsednik Compagnie Sogolon
Vitez nacionalnega reda Malija

Moji dragi rojaki in rojakinje, lutkarice in lutkarji organizacije UNIMA, prebivalci in prebivalke Zemlje,

Bambarci v Maliju imajo, tako kot druga ljudstva sveta, koncept nenehnega ustvarjanja, pri katerem stvari nastajajo iz glasu Boga Stvarnika in njegovih vrtinčastih, visokoletečih besed. Duh prvega vulkana je na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo, lutko, ki naj bi vladala temu še vedno kaotičnemu svetu. Ta prva lutka je imela podobo ženske in je rodila rastline, živali in ljudi (Jiriw, Sogow ani maaniw). Oživljanje naše preteklosti in prikazovanje lutkarstva, pomembnega elementa svetovne kulturne dediščine, ni le znanstveno prizadevanje, temveč tudi izkaz inteligence in ljubezni do sebe.

Tema ni nova, a je še vedno pomembna. V takem gledališču, v katerem vsi igrajo dvojno igro, moralnim posledicam lutkinih dejanj ne more ubežati niti človek iz najodličnejšega družbenega okolja. Z igro lutk dobimo fascinanten vpogled v duh časa: pravi junaki tega gledališča so ljudje, ki utelešajo veselje do življenja in majhne radosti. Edinstvena lepota lutk, bogato in raznoliko lutkovno gledališče, glasba ter pesmi in plesi lutk, ki odražajo pristno civilizacijo in prepričanja prednikov, so ogromen vir navdiha za gledališke strokovnjake, še zlasti za mlade, ki razvijajo univerzalno kulturo. Izobraževanje mladih je stalna skrb Mandejcev in preostalega sveta. Zato si svet starešin s pomočjo lutkovne dejavnosti v njenih različnih izraznih oblikah prizadeva zagotoviti karseda ugodne pogoje za telesni, intelektualni in moralni razvoj mladih. Nikoli v zgodovini niso odrasli ali starejši dovolili mladim, da bi delovali povsem po svoje, brez usmerjanja. Odrasli mladih ne smejo povsem prepustiti samim sebi. Moder človek mora biti dober zgled v očeh mladih. Druge mora nasmejati in jih hkrati popravljati, paziti na moralo. Lutka, ki se kot karavana premika v soju mesečine – v lutkovnem gledališču ali zunaj njega – je kot vas.

To je moja vas; tu živim. »Ko gre jastreb na konjski sejem, se pripravlja na prihodnost,« saj ga čaka lakota. Bambarska lutka iz Malija v enigmatičnem jeziku mlade uči, naj vsako leto negujejo razvoj na novih področjih in ohranjajo tradicijo. Svetovni dan lutkarstva je praznovanje luči življenja. Tako v najpomembnejših institucijah svetovne kulture najdemo lutke; najdemo organizacijo UNIMA. Lutke, ki so predvsem verske narave, so v smislu umetniških, političnih in družbenih odnosov v samem središču življenja. Ko duhovi lutk govorijo z nami, jih ubogamo. Lutka je kot sonce; mora nas greti s toploto ljubezni in razumevanja. To je UNIMA, ljubezen večnega sonca. UNIMA je vseživljenjska zaveza. UNIMA je politična in kulturna institucija na visoki ravni, brez katere ljudje sveta ne morejo več živeti. Lutke si v trenutni razvojni fazi kot instrument zavedanja, izraz solidarnosti in simbol komunikacije zaslužijo posebno pozornost, tako da jih snujemo, ustvarjamo in populariziramo po vsem svetu.

Lutka je ogledalo naše kulturne identitete, odskočna deska za razcvet umetnosti in kulture, nenadomestljiv okvir za afirmacijo naše ustvarjalnosti, zato je treba umetnost lutkarstva širiti. Legendarna lepota lutke vzbuja vsesplošno občudovanje. Lutkarstvo je od nekdaj bilo in vedno bo praksa ljudstev sveta. Opredeliti v praksi pomeni začrtati meje, omejitve. Lutka pa meje zavrača. Lutka prežema in se razteza čez vse. Je najbolj suveren izraz človeške duše.

V preteklosti so se ljudje izobraževali s pripovedovanjem zgodb in se zabavali ob figuricah ljudi ali živali, ki so se sprehajale naokoli tako, da so jih ljudje upravljali – včasih s pomočjo vrvic, včasih brez. Kdaj se je v Maliju začela tradicija lutkarstva? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Za mnoge zgodovinarje se zgodba začne v 9. in 12. stoletju. Lutkovna umetnost Malija v zgodovini afriškega lutkarstva zavzema pomembno mesto. Leta 1878 jo je “odkril” Paul Soleillet. Tako je bilo to prvo afriško lutkovno gledališče, ki je postalo znano zunaj Afrike. (Soleillet, P., Les voyages et découvertes dans le Sahara et dans le Soudan, Pariz, M. Dreyfous, 1881, citirala Olenka Darkowska-Nidzgorski, Théâtre populaire de marionnettes en Afrique Sud-saharienne, 1980.) Malijsko lutkarstvo kot velik kanu, z jadrom ali brez njega, ki zato, da odpluje po reki afriške umetnosti, potrebuje le valove.

Rivalstvo med skupnostmi odpravljajo zavezništva, ki se sklepajo s pomočjo lutkovne umetnosti. Lutkarstvu je uspelo mnoge konflikte preoblikovati v zavezništva. UNIMA oziroma lutkovna in likovna oblika so nedvomno sanje hijene (totemske živali).

Zgodba o hijeni, ki simbolizira moč in silovitost, nas popelje v njene sanje, sanje o prihodnosti, sanje, v katerih je človeštvo modro in v večni harmoniji s svojim telesom in umom. Sanje o občestvu, sanje o medsebojni delitvi, sanje, v katerih se hijena sooči z različnimi situacijami, da ustvari prihodnost in, upajmo, boljši jutri. Ni mi težko vzpostaviti stika z bambarskimi kmeti v Maliju; namreč, če ne veš, od kod prihajaš, ne veš, kam greš. In med Bambarci je tako, da če ne veste, od kod prihajate, se zberejo vsi duhovi in vam eden za drugim v obraz izpljuvajo prežvečene oreščke kole.

Genialnost sem podedoval od očeta, on pa od svojega očeta. Oče je želel, da utelešam podobo bambarske svetovne hiše in njenih tradicij. Kar se mi zdaj dogaja, je čudovito. Očetu dajem nove ideje.

Drage kolegice in kolegi, lutkarji in lutkarice z vsega sveta: lutka je inštrument, ki prenaša glas prednikov. Zaradi svoje moči je to bistveno orodje poveljevanja in avtoritete poglavarjev. Vse pa je seveda odvisno od regije, v kateri živite.

Tradicionalno znotraj sodobnega. Moj glavni cilj je po vsem svetu spodbujati tradicionalno lutkarstvo in prakse prednikov – od kiparstva do tehnik upravljanja. Potem pa želim še spoznavati tradicionalno afriško in svetovno gledališče ter edinstveni slog predstav z maskami in lutkami, ki temelji na glasbi, plesu in pesmi.

Za otroke Malija, otroke Afrike in za otroke povsod po svetu upam, da boste vsi vzljubili ta obsežen družbeni pomnilnik, ki predstavlja našo univerzalno kulturno dediščino. Neutrudno si prizadevam, da bi bila izvirnost in bogastvo tradicionalnega lutkarstva prepoznana v celoti.

____

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk 2026
Tin Grabnar, režiser

Spomnim se, kako sem kot otrok vsako soboto prestopil prag lutkovnega gledališča in se za nekaj trenutkov preselil v drug svet. Kot da bi se odpravil na neko čarobno popotovanje. Gledališče je bilo zame takrat prostor, kjer sem lahko čutil, karkoli sem želel. Lahko me je bilo strah, lahko sem se smejal, lahko sem se navduševal in žaloval. Po vsem tem vrtiljaku doživetij, ko se je ob koncu predstave zastor spustil, sem se vedno znova znašel v varnem zavetju gledaliških sedežev. Ko sem odhajal iz dvorane, sem bil bogatejši za novo izkušnjo. Skozi gledališče sem se učil čustvovati, učil sem se empatije in pridobival neke temeljne osebne vrednote. Uril sem svojo domišljijo.

Kot mladostnik sem postal nekoliko zahtevnejši gledalec. Ker sem se začel z gledališčem tudi sam ukvarjati, sem vsak obisk gledališke predstave izkoristil za nekakšno majhno analitično študijo. Iskal sem predstave, ki so v meni razpirale nove perspektive. Želel sem, da mi omogočijo vpogled v kompleksnost sveta. Da razgrnejo vprašanja, ki nimajo preprostih odgovorov. Gledališče je bilo takrat moj sopotnik pri odraščanju, dialoški partner pri oblikovanju pogledov na svet in priročnik za razumevanje človeške psihologije.

Ob vstopu v odraslost se je gledališče dokončno ustalilo kot moja življenjska in poklicna pot. S tem se je perspektiva popolnoma obrnila, saj sem zdaj jaz v položaju, da na oder postavljam gledališka dela. Z vsako uprizoritvijo se znova sprašujem, kaj bi moral sprožiti v občinstvu. Kako lahko konstruktivno vplivam na to mnogoplastno družbeno tkivo, v katerem živim? Znašli smo se sredi turbulentnega zgodovinskega trenutka, kjer oboroževanje vedno bolj nadomešča občutek varnosti, opletanje z vojno retoriko je postalo del vsakodnevnega besednjaka, brezkompromisno pustošenje po naravi je očitno najkrajša pot do kopičenja kapitala, srčnost in empatija pa nista več razumljeni kot temeljni človeški vrednoti, temveč sta znotraj volčje kapitalistične logike postali šibkost. Ko je razkol med bogatimi in revnimi iz dneva v dan večji, meja med resnico in lažjo vedno bolj zabrisana, naša iluzija o svobodni izbiri pa izpostavljena partikularnim interesom megakorporacij, se lahko s popolno legitimnostjo vprašamo: kakšen položaj ima znotraj vsega tega gledališče?

Gledališče lahko razvedri. Gledališče lahko ponudi zatočišče. Gledališče lahko informira, razkrije in poudari. Lahko nas poveže v skupnost, prav tako kot lahko skupnost tudi razbije. In če je gledališče res dobro, lahko utira pot novim možnostim. Če je na konici prebojnih idej, lahko pomaga soustvarjati drugačno vizijo sveta. Ne zgolj, da na odrskih deskah odslikava realnost našega vsakdanjega življenja … S postavljanjem novih razmerij lahko recipročno vsakdanjemu življenju utira novo pot.

Lutkovno gledališče ima znotraj sesuvajočega se družbenega konteksta še toliko večji potencial. Ko se zastor dvigne, so na odru pred nami nepremično razpostavljeni predmeti. Negibna telesa ležijo, kot da bi bila zamrznjena v času. Potem pridejo animatorji in z gibanjem ustvarijo iluzijo življenja. Aktivirajo domišljijo gledalk in gledalcev. Namigujejo nam, da se za tem, kar vidimo, skriva nekaj večjega. Nekaj lepšega in boljšega, nekaj, kar je razumu težko dosegljivo. Z animacijo prebudijo silovito moč človeške domišljije. Moč, ki lahko premika meje, ruši zidove in gradi mostove. Domišljija je tista, ki lahko ustvari boljši svet.

Gledališče lahko premika meje. Gledališče lahko ponudi drugačno vizijo. Gledališče pa lahko tudi aktivira. Zato naj vas ob koncu poslanice, vse, ki imate privilegij volilne pravice, še povabim, da izkoristite svojo politično moč in se udeležite prihajajočih parlamentarnih volitev. Na tej točki je namreč možnost in priložnost, kjer se gledališke sanje o bolj strpni in solidarni prihodnosti lahko prevesijo v realnost.

Se vidimo 22. marca na voliščih.