6. bienale - 2011
SPOŠTOVANI PREDSEDNIK SILVAN OMERZU, SPOŠTOVANI ČLANI UPRAVNEGA IN STROKOVNEGA ODBORA ULUS, DRAGI KOLEGI.
Na poziv k prijavam na 6. bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije se je (ponovno) odzvalo rekordno število, to je 57 predstav. Po nekaj naknadnih odjavah jih je v konkurenci ostalo 52, premierno uprizorjenih med 1. majem 2009 in 30. aprilom 2011; med njimi sta bili – z dovoljenjem Ustanove – tudi 2 starejši predstavi. 47 predstav sem si ogledala v živo, ducat njih tudi po večkrat, 5 pa na DVD posnetkih. (Za primerjavo naj navedem, da je na 5. bienale ULUS 2009 prispelo 49 prijav, po odjavah pa je v konkurenci ostalo 39 predstav.) Občutna rast števila prijaviteljev, ki jo beležimo v zadnjih dveh festivalskih edicijah, je razveseljiva, saj do določene mere priča o resnosti in ambicioznosti slovenskih lutkovnih ustvarjalcev in producentov. Tudi predstav z izrazito vzgojnimi poudarki je bilo med prijavljenimi letos le še za vzorec, v ospredje vse bolj odločno stopajo stvaritve, ki jih je vredno doživeti zaradi njihove izpovedne moči in predvsem umetniške prepričljivosti, ne glede na to, katerim starostnim skupinam so (bile) v izhodišču namenjene …
V času intenzivnega spremljanja naše lutkovne ustvarjalnosti sem si zaradi širšega vpogleda v to izjemno široko umetniško področje ogledala še skoraj 30 predstav in dogodkov, ki se na poziv k prijavam niso odzvali, predvsem zaradi možnosti primerjalne analize predstav, širše ocene stanja na tem področju in nenazadnje v skrbi za tiste predstave, ki iz različnih razlogov niso kandidirale v selekcijo in bi lahko bile po krivici spregledane.
Glede na trende iz prejšnjih let je v zadnjih dveh sezonah občuten kvantitativen in kvalitativen porast produkcije za starejše osnovnošolce, mladino in odrasle, po drugi strani pa se je v zadnjem obdobju tudi pri nas začela razmeroma uspešno razvijati produkcija predstav za malčke že od 3. meseca starosti. Predstave, namenjene otrokom od 3. oz. 5. leta dalje, so zajele dve tretjini vseh prijav. Produkcija za to »najhvaležnejšo« starostno skupino, ki je za lutkovni medij izrazito dovzetna in odzivna, še vedno ostaja najobsežnejša (kar seveda ni presenetljivo), v likovnem, tehnološkem, tehničnem in izvedbenem smislu pa je – gledano v celoti – ta najširša skupina predstav kvalitativno tudi najbolj neizenačena in s tem problematična. To dejstvo po mojem mnenju še vedno vzbuja določeno mero skrbi in kliče po našem strokovnem premisleku.
Za zadnji dve lutkovni sezoni lahko nadalje ugotovimo, da je prenos izbranih predlog (pravljice, pripovedke, miti, legende, pesmi, izštevanke, zgodbe v verzih, slikanice iz domače in svetovne literarne zakladnice ter novejša dela uspešnih domačih ali tujih mladinskih avtorjev) v lutkovni medij postal izrazito avtorski, subjektiven, pogosto komajda še pripet na svoj literarni vir. Pri mnogih predstavah pa sploh ne gre več za »prave« predloge, ampak prej za materializacijo lastnih avtorski idej, ustvarjalnih vizij in iskanj v lutkovni medij, ki zna biti izrazito presenetljiva in sila inventivna.
Zato seveda tudi ne preseneča množica lutkovnih formatov in materialov, izrazito mešanje žanrov, oživljanje najrazličnejših predmetov, uporaba sodobnih tehnologij, kot je ustvarjanje gibljivih risanih form s pomočjo računalniškega vmesnika v živem dialogu z igralcem itd. Marioneta, ta kraljica lutkovnega gledališča, se je v zadnjem obdobju vztrajno umika drugim, predvsem mešanim lutkovnim zvrstem, občutno (in vsaj delno tudi presenetljivo) pa je naraslo tudi število senčnih predstav oz. predstav z izrazitimi elementi senčnega gledališča.
Širši nabor prijav se je na svoj način odrazil tudi v selektorskem izboru za 6. bienale ULUS. Iz bazena 52 predstav sem izbrala 12 predstav v tekmovalni ter 6 predstav v spremljevalni program. S tem sem v obeh programskih segmentih nekoliko presegla priporočeno število 10-ih oz. 5-ih predstav, vendar sem prepričana, da se morajo pravila do določene mere prilagoditi stanju aktualne produkcije. Formula 12 + 6 se je pokazala kot najbolj optimalna pri izboru kakovostnih poudarkov slovenske lutkovne produkcije zadnjih dveh let.
Preden zaključim, naj poudarim, da sem se tudi letos odločila nameniti posebno pozornost izbranemu umetniku, ki je v zadnjem dveletnem obdobju še posebej opozoril nase s svojim delom ter ga predstaviti znotraj posebnega programa, ki sem ga delovno poimenovala Fokus. Glasbenik in ustvarjalec lutkovnih predstav, dolgoletni iskalec in raziskovalec instrumentalnih in zvoč(il)nih lutk Peter Kus je v tem času s svojimi sodelavci ustvaril izjemno zanimivo umetniško trilogijo Pojoči grad – predstava Pojoči grad, razstava Pojoči grad ter priročnik za gradnjo izvirnih instrumentov v stripu Pojoči grad so trije samostojni, a povezani projekti. Prepričana sem, da je Petrovo ustvarjanje na preseku različnih umetniških zvrsti (glasbeno, lutkovno, gledališko, likovno …) v zadnjem obdobju še posebej zanimivo in uspešno zato sem se odločila, da mu posvetim letošnji fokus.
S tem izborom zaključujem svoj selektorski mandat.
Hvala vam za zaupanje.
Amelia Kraigher
selektorica 6. bienala ULUS