11. bienale - 2021

Re-animacija naivnosti: animirane forme v pričakovanju publike

Poročilo selektorja 11. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Ko sem pred poletjem leta 2020 začel s selektorsko naperjenostjo slediti lutkovni produkciji, sem naivno, ampak res brutalno naivno, mislil, da je najhuje za nami. Da je s tem opravljeno, da smo prestali test, ki nas je utrdil v trpežni potrpežljivosti, pripravil na paleto duhamornih barvnih odtenkov izhodnih scenarijev in naučil iznajdljivega prilagajanja spremenljivi realnosti. Po mojih pričakovanjih se je obetala relativno vsakdanja jesen. Razlogi, zaradi katerih moja naivnost v vzvratnem ogledalu z vsakim dnem deluje bolj neutemeljena, so tako očitni, da jih niti ni treba navesti. Večje gledališke otrplosti, kot smo jo doživeli v zadnji sezoni, si preventivno raje ne zamislim. Na tem mestu bi moral sledili vendar. Vendar …

… Število prijavljenih predstav za 11. Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je v zadnjem letu nihalo. Na neki točki je krepko presegalo štirideset predstav, a je bilo nekaj načrtovanih premier zaradi različnih razlogov prestavljenih v kasnejše termine oziroma so producenti odstopili od prijave. Tako je bilo na koncu prijavljenih 35 predstav, poleg teh sem si ogledal še sedem uprizoritev, s čimer je končno število ogledanih predstav 42. To je v primerjavi s predhodnim bienalom kar občutno zmanjšanje, kljub temu pa gre v kontekstu okoliščin, ki so najbolj prizadele nevladne producente in samozaposlene, malo manj boleče pa tudi obe javni lutkovni gledališči, za pravzaprav merodajen in legitimen korpus predstav.

Veliko večino predstav sem si, iz dneva v dan bolj hvaležen, uspel ogledati v živo nabitih dvoranah, nekaj v internih, zaprtih izvedbah, devet pa v spletnih prenosih oziroma prek video posnetkov. Čeprav interne premiere in spletni prenosi ukinjajo pomembne dimenzije gledališkega dogodka in reducirajo možnost njegove družbenosti, sem jih obravnaval kot zadostno formo gledalske izkušnje. In smo zopet pri vendar. Vendar sem zaradi okoliščin in neenakovrednih načinov soočanja z delovanjem v omejitvenem okvirju, strokovnemu odboru bienala predložil program dvanajstih predstav, ki ni razmejen na tekmovalni in spremljevalni. Ta odločitev ni zgolj posledica prepričanja, da gre za poljubno razdelitev sicer komplementarnih elementov, ki jih ne ločuje stvarna kvalitativna razlika, temveč gre tudi za gesto povezovanja in tvornosti skupnega, stičnega. Podobno intenco oblikovanja lutkovne skupnosti v javni sferi prepoznavam tudi v zagonu kritiškega lutkovnega portala in obuditvi revije Lutka.

Če se posvetimo utemeljitvi izbora programa, je že na začetku razvidno, da v njegovem ospredju več kot očitno ni lutka. Oziroma ni zgolj lutka, saj lutkovno, kot ga vzpostavlja tokratni program, izhaja iz dejanskega stanja in ga je treba obravnavati v razširjenih koordinatah gledališča animiranih form. Čeprav je velik del ustvarjalnih naporov usmerjen k hibridnim animacijskim tehnikam, uporabi novih tehnologij in raznovrstnih animacijskih materialov, je kljub temu pogosto opaziti, da sama animacijska forma ne pogojuje tudi spremembe uveljavljenega pripovednega okvirja, v katerem lutkar ali animator zavzema tudi vlogo pripovedovalca, lutke oziroma animirani predmeti pa medtem ostajajo v drugem dramaturškem polju. S tem ne mislim zgolj na tradicionalne in ustaljene lutkovne forme, ki večinoma temeljijo na mimetičnem principu odrske naracije, temveč tudi sodobne umetniške prakse animacije, ki povezovanje, šivanje in prehajanje med vsemi uprizoritvenimi ravnmi razrešujejo z veščino in redkeje konceptualno.

Program bienala tako tvorijo predstave, ki gradijo kompleksne in prežemajoče dramaturške ploskve in vsebino prepričljivo osmišljajo zlasti skozi animacijsko formo in lastno logiko delovanja. Vsakdanji (in neobičajni) predmeti in materiali, svetlobni učinki, zvočne krajine, sence, prostori, deli telesa in lutke so na ta način podvrženi nadzoru, hkrati pa se animacijski manipulaciji tudi izvijajo. Zato je nekatere uprizoritve pomembno brati skozi izkazovanje odnosa med lutko in lutkarjem, med animatorjem in predmetom oziroma materijo. Ta razmerja lahko povežemo z dvojicami človeškega in predmetnega, živega in neživega, subjekta in objekta, tvornega in trpnega itd., vendar ne v smislu njihove jasne definicije, opozicije in določitve meja, temveč ravno z njihovim prepletanjem, prehajanjem in preobražanjem. Zaradi tega so ustvarjalni premisleki s področij plesa in koreografije, vizualne umetnosti, glasbenega, predmetnega in fizičnega gledališča, ki naslavljajo samoumevnosti odnosa do telesa in predmeta ter njihove odrske animacije in imaginacije, toliko bolj pomembni. Oder kot odprt prostor srečanja številnih predsodkov in razlik, animacija kot možnost stičišča njihove raznorodnosti.

Nepomembna pri izboru ni niti stopnja odzivnosti in refleksije konteksta ustvarjanja. Pogost način je aktualizacija klasičnih literarnih predlog, v razmahu pa so avtorski projekti, ki s svežo perspektivo, kolektivnim avtorstvom in odgovorno držo spregovorijo o sodobnosti: času, ki mu v luči okoljske problematike zmanjkuje časa; prostoru, ki mu s potrošniškim kopičenjem zmanjkuje prostora; človeku-zbegancu teh časov in prostorov; človeku-razočarancu; človeku-zvedavcu, ki mu je vse (še posebej človeško) hkrati tuje in blizu … V jedru torej še vedno ostaja človek, ki pa ni več čvrsta antropocentrična sila sveta, ampak negotovo vzpostavljajoča se odgovorna zavest.

Ploden vidik uprizoritev, ki sestavljajo program, so tudi načini sklepanja zavezništev z gledalci in odtisovanja v njihovo izkušnjo ter mesto, ki ga ta zaseda v uprizoritvenem dogodku. Daleč od tega, da so gledalske pozicije statična strukturna mesta, prejemniki fiksiranih in nespremenljivih predvidenih učinkov, saj se predstave zavedajo kontingentnosti vznikajočih pomenov, nedovršenosti in odvisnosti od gledalske filtracije. Interaktivnost je le manjši (a verjetno najbolj viden) del te uprizoritvene strategije, zlasti raz-vidnost animacije in razplastenost postopkov pa spodbujata aktivacijo različnih načinov in tipov gledanja ter pozornosti. Ob razgaljenih principih, ki gradijo animacijo, njihovem prepoznavanju in posledičnem »razčaranju« gledališke iluzije njihova izpovedna moč in možnost potopitve nista nič manj učinkovita ali silna.

Vkolikor bi želeli strniti kriterije tokratnega izbora, so ti potemtakem utemeljeni v kreativnem dialogu vsebine in uprizoritvene strategije, animacijski inovativnosti, intenzivnem in celostnem dogodkovnem odtisu ter stopnji odgovornosti v odnosu do materialov, postopkov in sporočilnost. Tematska in izrazna raznolikost pri tem nista namen izbora, temveč njegova spontana posledica, ki izkazuje širino animacijskega v sodobnem gledlališču.

Upam, da tako zasnovan program izraža ambicioznost in drznost dosežkov ustvarjalcev ter predstavlja vznemirljiv vozel umetniških, kulturnih in družbenih silnic, ki segajo preko zgolj estetskega učinka uprizoritvenega dogodka. Če kaj, potem izbor ne perpetuira nemoči, travme in pogojnosti preteklih dveh sezon, ampak bolj priča o premišljenih in prodornih načinih umetniške animacije, brez katerih bi bilo razumevanje in predvsem skupnostno doživljanje odrsko oživljenega precej omejeno. Kjer prevladuje navidezna nedostopnost, kjer se zdijo razdalje neskončne ali nepremostljive in volumni povsem izpraznjeni, sodobne animirane prakse slovenskega gledališča ustvarjajo bližino v razlikah, osmišljajo njihov stik in praznine napolnjujejo ter jih preobražajo z neusahljivimi viri pomenov.

Zaradi njih hvaležno priznavam, da se naivni optimizem lanskega poletja ni izčrpal.

Rok Bozovičar

selektor 11. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

PROGRAM:

  • Matija Solce: Biti don Kihot (Teatro Matita; r. Matija Solce, Vida Cerkvenik Bren)

  • Ustvarjalci predstave po motivih H. C. Andersena: Cesarjeva nova oblačila (LGM, GKL Reka, r. Zoran Petrovič)

  • Anja Štefan: Drobtine iz mišje doline (LGM: r. Nika Bezeljak)

  • Carlo Collodi, Mateo Spiazzi: Ostržek (LGM; r. Mateo Spiazzi)

  • Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj, Tadeja Pungerčar: Nebo nad menoj (LGL, CUK Kino Šiška, SMG, Univerza v Ljubljani; r. Tin Grabnar)

  • Avtorski projekt: Nevidna (LGL, Zavod Imaginarni: r. Primož Ekart)

  • Vlado Gotvan Repnik: Poslednja skušnjava (GVR Zavod za umetniško produkcijo, Kino Šiška – Center urbane kulture, Cirkulacija2; r. Vlado Gotvan Repnik)

  • Jan Rozman, Julia Keren Turbahn: REČI REČI (Emanat, v sodelovanju z LGL in FELD Theater für junges Publikum, Berlin; r. Jan Rozman, Julia Keren Turbahn)

  • Avtorski projekt: Slaba družba (Nova pošta /Maska, SMG/, Moment; r. Vito Weis)

  • Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj: Tihožitje (LGL: r. Tin Grabnar)

  • Matija Solce: Tjulenj (LGL: r. Matija Solce)

  • Katja Povše: To ni pika! (Hiša otrok in umetnosti, Lutkovno gledališče FRU-FRU; r. Katja Povše)